https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/izraelski-arheologi-odkopali-1-800-let-star-rimski-mozaik/445547

MATILDA KALEF -- TRI OBLJUBE SLOVENSKI PRAVIČNI DUHOVNIK ANDREJ TUMPEJ

https://m.vecernji.hr/premium/filip-david-u-srbiji-je-do-1942-ubijeno-90-posto-zidova-a-o-tome-se-gotovo-nista-ne-zna-1024123

http://4d.rtvslo.si/arhiv/odmevi/174517302

https://holocaustremembrance.com/media-room/news-archive/ihra-honorary-chairman-statement-polish-legislation

Have a wonderfull Tu Bishvat :) Tu Bishvat 2018 In 2018, the "birthday of the trees" begins at sundown on Tuesday, Jan. 30 and ends at sundown on Wednesday, Jan. 31. Tu Bishvat or the “birthday” of all fruit trees, is a minor festival. The name is Hebrew for the 15th of the Hebrew month of Shevat. In ancient times, Tu Bishvat was merely a date on the calendar that helped Jewish farmers establish exactly when they should bring their fourth-year produce of fruit from recently planted trees to the Temple as first-fruit offerings The Tu Bishvat Seder In the 16th century, the Kabbalists (mystics) of Tzfat (the city of Safed) in the Land of Israel created a new ritual to celebrate Tu Bishvat called the Feast of Fruits. Modeled on the Passover seder, participants would read selections from the Hebrew Bible and Rabbinic literature, and would eat fruits and nuts traditionally associated with the land of Israel. The Kabbalists also gave a prominent place to almonds in the Tu Bishvat seder , since the almond trees were believed to be the first of all trees in Israel to blossom. Carob, also known as bokser or St. John’s bread, became another popular fruit to eat on Tu Bishvat, since it could survive the long trip from Israel to Jewish communities in Europe. Participants in the kabbalistic seder would also drink four cups of wine: white wine (to symbolize winter), white with some red (a harbinger of the coming of spring); red with some white (early spring) and finally all red (spring and summer). Tu Bishvat in Rishon LeZion from the beginning of the 20th century (ca. 1910). (photo credit: COURTESY OF THE FOLKLORE RESEARCH CENTER HEBREW UNIVERSITY OF JERUSALEM)

Priznanje Palestine zdaj in za vsako ceno. Zakaj? Problem je, kot marsikaj pri nas, v kampanjskosti, nedomišljenosti in kratkovidnosti (tudi) tega pristopa. Bilo bi bolj smiselno, če bi vladne stranke zelo jasno povedale, kaj je smisel takega (novega) pristopa, kakšne strateške prednosti prinaša našim državnim interesom ter kaj bo v prizadeti regiji poslej bolje. Predvsem pa pogrešam jasna sporočila, kaj bo/bi spremljalo priznanje na področju slovenskih humanitarnih dejavnosti za Izrael in Palestino, kako bi predvsem v Izraelu s pomočjo več kulturne, znanstvene in izobraževalne izmenjave lahko precej bolje razumeli te ‘iskrene’ slovenske motive (če kdo vanje pač celo verjame). Skratka, da bi morebitno priznanje Palestine potekalo kot del projekta, s katerim bi v Izraelu pomagali ljudem razumeti, zakaj smo (tako ‘dobri’), karšni pač smo. Torej: bistveno okrepiti vezi med Slovenijo in Izraelom, hkrati pa še bolj pomagati tudi Palestincem. Če bi se tega lotili pametno in načrtno, bi bilo to smiselno in dobro za vse, še zlasti, če bi to storili sami. Tako pa bo šlo vse v bolj ali manj nič. In v tem je največja škoda: da zaradi vsega tega naši lastni ljudje ne bodo imeli kaj več (duhovno in materialno), razen politikanti kratkotrajnega adrenalina pred volitvami. Ne dvomim, da slovenski politiki "dobro poznajo" mednarodne okoliščine in zgodovino nastanka Izraela, pa ne bom moril z zgodovinskimi podatki, čeprav bi to bilo morda modro, saj se mi često poraja misel, da imajo nekateri slovenski politiki in spletni komentatorji glede tega zelo nepopolno vedenje in znanje, in da v romantični zanesenosti namenoma pozabljajo na zgodovino z začetka 20. stol. in nastajanje novih držav na ruševinah bivših imperijev, med drugim tudi Osmanskega. Cionizem je bil že dolgo pred 1. svetovno vojno gibanje za ustanovitev judovske nacionalne države v delčku ozemlja Osmanskega imperija, v katerem je bil judovski narod podobno maloštevilčen kot npr. slovanske krščanske skupine, Srbi ali, demino, Bolgari. Judje niso izumil ideje nacionalne države in so bili zadnji “otomanski” narod, ki se ji je priključil zaradi neizbežnosti globalne prevlade te ideje, in to šele takrat, ko je bilo povsem jasno, da bo osmanski imperij razpadel. Trudim se, pa nikakor ne uspem razumeti, zakaj bi bilo samo Judom (poleg Kurdov) odrečena pravica do lastne nacionalne države, na ozemlju svojega zgodovinskega izvora in na ruševinah imperija, v katerega so bili vključeni kot pomembna populacija? Prištejmo k temu še vse izseljence iz Evrope, ki je antisemitizem sredi 19. stoletja vključila v svoje politične programe tako, da je bilo preganjanje Judov vse bolj neznosno, zaradi česar so se stotisoči izselili v ZDA, Kanado, Avstralijo, in v šestih priseljenskih valovih tudi v Palestino. Dodajmo še porazno dejstvo, da je svet mirno gledal manipulacije birtanske kolonialne politike, ki je celo po izvršenem dejstvu holokavsta v Evropi omejevala izseljevanje Judov v Palestino. Prav tako se danes ne govori več o arabskih Judih, ki so bili izgnani iz držav, v katerih so živeli več kot tisoč let, po ustanovitvi Izraela leta 1948. Delati iz cionizma strašilo, Jude pa prikazovati kot nasilne koloniste, ki so se iz Marsa spustili v “Palestino” (ali točneje v južne dele Damaščanskega pašaluka), je smešno. V zgodovinski logiki nacionalnih držav je Izrael le delček nekdanjega osmanskega imperija, ki je pripadel osmanskim Judom in njihovim bratom iz drugih dežel, prav tako kot je Srbija del bivšega Otomanskega cesarstva, ki je pripadel otomanskim Srbom in njihovim avstro-ogrskim bratom, ali kot je Grčija del bivšega Otomanskega cesarstva, ki je pripadel otomanskim Grkom. Ubogim Kurdom ni pripadlo nič, pa danes vidimo kako se do današnjega dne do njih obnašajo različni enoverski režimi, od turškega preko sirskega do iraškega pa vse do šiitskega, iranskega. Osmanski Judje so v nekem trenutku vzeli usodo v svoje roke in so začeli z razvijanjem svoje države na svojem delčku osmanskega teritorija. Mimogrede rečeno, Izrael bi nastal tudi brez t.i. Balfourove deklaracije, katere cilj ni bil množična naselitev Judov v njihovi predniški domovini, temveč imperialna manipulacija med arabskimi težnjami po velikanski, enotni veliki arabski državi na Bližnjem Vzhodu in judovskim prebivalstvom: s preizkušeno metodo »deli in vladaj« so Britanci želeli obdržati svojo kolonialno prevlado na Bližnjem Vzhodu in v arabskem svetu. Morda komu ni všeč dejstvo, da so Judje, tako kot ostali narodi, namesto mesijanskega cesarstva ustanovili svojo nacionalno državo z vsemi njenimi slabostmi. Glede na to, da pri nas prevladuje etnično pojmovanje nacije in države, bi moralo biti tako filosemitom kot antisemitom logično, da imajo Judje širom sveta primerljiv odnos do Izraela, kot ga imajo Slovenci izven Slovenije do Slovenije, Hrvati izven Hrvaške do Hrvaške, itd. Ni veliko Judov iz bivše Jugoslavije, ki ne bi imeli vsaj dela svoje družine v Izraelu, če je namreč družina preživela holokavst. Zato vprašanje odnosa do Izraela za slovenske Jude ni samo vprašanje odnosa do svete dežele, ali do etnične države (zaščitnice pred vsemi prihodnjimi holokavsti), ampak je tudi vprašanje odnosa do članov družine, ki živijo v Izraelu. Izrael je legitimna nacionalna država, katere delovanje, če ni iznad evropskega povprečja, zagotovo ni mnogo pod njim.