https://www.alenkarebula.com/clanki/uresnicevanje-zelj-zahteva-opremljenost-2.html

A different perspective on depression: FROM DE-PRESSED TO DEEP-REST The word 'depressed' is spoken phonetically as 'deep rest'. We can choose to view depression not as a mental illness, but on a deeper level as a profound and very misunderstood state of DEEP REST entered into when we are completely exhausted by the weight of the false self, the mind-made story of who we are. De-pression is an unconscious loss of interest in the second-hand, a longing to ‘die’ to the false and free ourselves from the exhausting drama of personhood. Depression's call to spiritual transformation needs to be listened to and understood, not medicated, analysed or meditated away. There is no shame in depression. It is an ancient invitation to rest.(Jeff Foster)

Lunine MENE (TEBE, NAS, VAS,..) Ob prazni luni, se moja koža stanjša. Ne drži besed. Ob polni luni, se mi koža napihne. Izbruha stavke. Mateja v marcu

POZITIVEN POGLED NA DEPRESIJO Sodobna medicina oziroma psihiatrija depresijo vidi predvsem kot patološko stanje oziroma kot bolezen. V umetnosti in filozofiji pa se je od renesanse naprej razvijal tudi t. i. »poetični pogled«, ki poudarja, da je lahko prehodno stanje in možen vir za osebno rast ter ustvarjanje. Farmacevtska industrija spodbuja medicinski pogled, ker si s tem širi trg za prodajo antidepresivov in anksiolitikov. Tako se je s svojimi dobičkonosnimi motivi preveč vpletla v delo zdravnikov, ki danes preširoko postavljajo diagnozo »velika depresivna motnja« in se prehitro odločajo za zdravila ter zanemarjajo eksistencialni psihoterapevtski ter psihosocialni - skupnostni pogled in pristop. Ob zgledu številnih znanih umetnikov, filozofov, znanstvenikov in mistikov, ki so za svoje navdihujoče stvaritve črpali navdih iz lastnih depresivnih izkušenj, bomo v predavanju iskali bolj pozitiven in bolj uravnovešen pogled na depresijo. .....jutri, 5.3.2018, ob 18h, v Cankarjevem domu, predavanje mag. Mirana Možina, psihiatra in psihoterapevta, direktorja in dekana Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani

Moč pride iz stika Ste utrujeni? Verjetno ne potrebujete počitka. Še bolj potrebujete stik. Kajti najbolj nas utrujajo prazni odnosi. Pristen stik je občutek, da nam je z drugim lepo in varno in da nas posluša, mi pa ga prav tako intenzivno čutimo in poslušamo. Že po treh minutah tega dogajanja (pogovora ali samo objema ...) začutimo, da nam je drugače: dihamo globlje, oči se umirijo, srce se odpre, misli zajadrajo v svobodo. Za srčno srečanje je potrebna zbranost. Pozabimo nekaj minut na vse drugo. Pogreznimo se v stik. Biti z drugim tu, zdaj, zares. Z ljubo osebo, z otrokom. Pristno, čeprav kratko srečanje je kot val, ki prinaša sinjino in žar. Pustimo, da nas zajame vsaj enkrat na dan, da bomo lahko zajeli moč in življenje ter delili ljubezen. Alenka Rebula

Vedno sem bila prepričanja, da moram sama največ narediti za svoje zdravje. Zdravnike zelo spoštujem, a sem še najbolj vesela, če jih vidim kolikor se da malo. Bolj ko ne sem šla k njim, tako zase kot za otroke, po diagnozo, potem sem pa že sama, s čaji, kasneje s homeopatskimi kroglicami, še bolj pa s preventivo, vzdrževala svoje zdravje. Ni vse v mojem znanju, seveda ne, imamo očitno dobre gene in na splošno ne velikih težav z zdravjem (hvalabogu!). Poznam pa par ljudi, zame silnih borcev, ki pa so opravili s težkimi boleznimi in prav od njih sem se naučila, da je najpomembnejše za človekovo zdravje, da ves čas, kar se da (to ne pomeni obsedeno), skrbi za svoj imunski sistem, sam. Obstaj pa, kot že dolgo opažam, tudi nekakšen brezpomočen odnos do lastnega zdravja, ko je kot, da si sam ne moreš nič pomagati, le zdravniki ti lahko in se povsem prepustiš (kar je pri težjih boleznih seveda nujno) in vsak mesec odneseš domov nebroj škatlic s tabletami, ki na koncu predvsem blažijo stranske učinke druge drugih, njih velika poraba pa polni blagajne farmacevtskih družb in zavarovalnic. Na ta način človek ne postaja vse močnejši, vse odpornejši, ampak ravno obratno! A vse to me ne preseneča več toliko. Bolj me, da je vse več tega tudi na področju duševnega zdravja. Danes sem gledala prispevek o antidepresivih, v enem izmed Dnevnikov in statistike so že prav nore. In še največ teh zdravil ljudje dobijo že kar od splošnih in družinskih zdravnikov. Toliko ljudi na antidepresivih! Stiske, tesnobe, žalost, žalovanje, nemir, jeza,...za vse, s čimer naj bi se človek učil soočati se, pač z življenjem kot je, s celim čustvenim spektrom in se ob tem spoznavati, predvsem pa spoznavati svoje osnovne (psihične) potrebe, ki so ponavadi, še posebej če so zakrite, prekrite ali odrinjene, glavni vir vsega zgoraj naštetega, ....vse to naj bi se s tableti blažilo, premagovalo,....le prekrilo? Kot da se bojimo že prav vseh neprijetnejših občutji, oziroma vsa občutimo kot tako neprijetna, da se jih ne da zdržati? Ne rečem, da je treba vse prenesti brez tablet, sploh ne! Včasih so stiske res hude, je žalost neustavljiva, so miselni procesi pre podivjani in strašljivi. A še takrat je nujna kombinacija zdravil in psihoterapije, prav zato, da bi človek spet lahko zaživel brez tablet! A situacija, kot zgleda, že postaja kot da navadna! Pa kaj, imaš pač ene tabletke več, navadno! No, meni se ne zdi.

Včeraj ponoči nisem mogla zaspati, pa se mi je tole zapisalo: SLABO PREBAVLJAM... Temne misli v svetlih nočeh. Glasne besede v spokojni tihoti. Nabrekla čustva v razumnem pogovoru. Prazno govorjenje iz ust polnih besed. Občutek nemira čeprav je vse mirno. Nasmešek, ki prekriva jok. Trud, ki je samemu sebi namen in je zaman. Pot naprej, ki vodi v napačno smer. Prigodo, ki se obrne v nezgodo. Rešljiv problem, ki se ga ne da rešit. Izpovedovanje resnice, kadar je za drugega laž. Pričakovanje v nepričakovanem. Nenačrtovano v popolnem načrtu. Zaključke takrat, ko bi naj ostalo odprto. Miselne predstave o življenju, ki le potrjujejo njegov nesmisel. Nespoštljivost do spoštovanja vrednega. Življenje, ki se ne zaveda smrti. .....ni čudno, da ne morem kakati!

Depresija Depresija je ena najpogostejših duševnih motenj sodobnega časa, medicina pa jo razlaga s porušenim kemičnim ravnovesjem hormona serotonina (hormona sreče) v možganih. Zavedam se, da bodo moji zapisi nekoliko poenostavljeni, zaradi omejenega prostora, pa vendar utegnejo komu pomagati k boljšemu razumevanju ozadja, ki pogosto botruje depresiji. Običajno se človek v depresiji počuti na nek način izpraznjen, brez življenjske energije. Kadar gre za hujše oblike, gre to pomanjkanje energije tako daleč, da bi najraje cel dan ostal v postelji, nima niti toliko motivacije, da bi vstal, se umil, oblekel ipd. Če ne prej, takrat nujno potrebuje pomoč. Zdravila, ki jih predpiše psihiater, v tem primeru pomagajo prebroditi najhujšo stisko. Sama po sebi sicer niso rešitev, vendar pa s tem, da ublažijo simptome, omogočajo, da se z depresijo dejavneje spopademo. V ozadju depresije je velikokrat potlačena jeza ali davna zamera. Jeza je že na splošno precej družbeno nesprejemljivo čustvo, saj včasih ne izgleda »preveč lepo«. V naši družbi je izogibanje jezi postalo že nekakšno nenapisano pravilo. Pa vendar se jezi, kakor tudi ostalim osnovnim čustvom (strah, veselje, žalost) nikakor ne moremo izogniti. Pravzaprav je jeza izjemno koristno čustvo, saj nas velikokrat motivira, da ukrepamo. Če pa smo bili npr. vzgojeni, da se jezi že na splošno izogibamo, kaj šele, če je namenjena ljudem, ki so za nas najpomembnejši (kako naj bom vendar jezen na mamo, saj je bila vedno samo dobra do mene...ipd.), jezo »odrežemo« iz svojega doživljanja in zavedanja. Če smo depresivni, nismo v stiku s tem, kaj potrebujemo zase, niti se nam to ne zdi pomembno. Zato se še bolj izogibamo stiku s kakršnimikoli občutki. Smo izgubljeni, nezadovoljni, ne vemo kaj hočemo. Prav v »odrezanosti« nas samih od naših lastnih potreb in občutkov je najpogostejši vzrok depresije. Na terapiji pogosto slišim koga reči, da »sploh ne ve več, kdo je«. S pomočjo psihoterapevta se človek polagoma znova začne zavedati svojih potreb in se ponovno obračati v okolje ter iskati možnosti njihove zadovoljitve. Ko se postopoma začne zavedati svojih občutkov, se velikokrat tudi ustraši, da svoje jeze ne bo mogel obvladovati in da bo trajala večno. Vendar ob strokovni podpori psihoterapevta, ki daje osnovni občutek varnosti, obenem pa človeka spodbuja h aktivnejšemu pristopu k življenju, obstaja velika možnost izboljšanja počutja. Seveda pa je potreben čas in izboljšanje tekom 2 ali 3 srečanj s psihoterapevtom enostavno ni izvedljivo. PSIHOTERAPIJA NATAŠA POTPARA·9. MAREC 2016

Vrata moje psihoterapevtske sobice so odprta tudi otrokom in mladostnikom, ne le odraslim in parom. Spodnji prispevek ni čisto svež, a kot kaže (slišim od kolegov, ki delajo na tem področju), se tovrstne težave le še stopnjujejo. http://www.24ur.com/specialno/nega_in_zdravje/otroci-s-stiskami-na-psihiatra-cakajo-vec-mesecev.html