Hvaležnost! Bodimo hvaležni, da vidimo in slišimo (vsi žal ne), da hodimo in se lahko gibljemo (ni vsem to dano), da lahko hodimo v šolo in da si lahko privoščimo dopust, da živimo v tako čudoviti deželi, kjer je veliko zelenja in vode, da imamo mir, da imamo redne pokojnine in da se je življenje malo umirilo, da imamo soseda, s katerim se pogovarjamo in popijemo kavo, da imamo ženo, s katero se lahko pogovarjamo, da nas pubertetniki s svojimi vragolijami opozarjajo, da so normalni najstniki, da smo lahko sedaj v hribih in čez dve uri na morju (kako nam to tujci zavidajo), da imamo dobro hrano, da lahko delamo in da znamo videti delo okoli sebe … In bodimo hvaležni, da imamo spoznanje, da lahko vplivamo na svoje življenje. Janez Logar, zakonski in družinski terapevt Avtorica ilustracije je Zala Končan, osnovna šola Matija Valjavca Preddvor

SLEDENJE SRCU IN POGUM Sledenje srcu je pogosto težko in zahteva veliko poguma. Že kot starši se moramo potruditi, da pustimo otroke, naj imajo lastne želje in jim mi ne vsiljujemo svojih, ki jih sami nismo mogli uresničiti. Starši potrebujemo modrost, da se pravočasno umaknemo, otroci pa pogum, da bodo želje uresničili. In starši potrebujemo pogum, da bomo zaupali otrokom. Še bolj je pri izbiri življenjskega partnerja ključnega pomena, da se odločimo in živimo skupaj z osebo, ki jo imamo radi. Kajti svet brez ljubezni je smrtonosen kraj. Danes se nam zdi najbolj samoumevno, da izberemo človeka, ki ga imamo radi. Vedno pa ni bilo tako. Zaljubljenost je zelo dobra osnova za dolgoročno ljubezen. Tako nam narava pove, da imata dve osebi podlago za izgradnjo dolgoročnega srečnega odnosa. Včasih nam starši namigujejo drugo izbiro, morda je druga izbira lažja, bolj bogata, bolj izobražena ... Presojamo z razumom. Potrebujemo pa pogum, da se odločimo za to, kar nam pripoveduje srce. Janez Logar, zakonski in družinski terapevt Avtorica ilustracije je Urša Rožič

RANLJIVOST Zbrati moramo veliko poguma, da si lahko priznamo, da nismo idealni. Ko osvojimo to resnico, lahko razvijemo sočutje do samega sebe kar nam bo olajšalo pot do sočloveka. Ni nikakršne potrebe in koristi, da smo prezahtevni do sebe. Priznanje te ranljivosti nikoli ni prijetno, je pa koristno. V odnosih je vedno ranljivo prositi za pomoč ali nuditi pomoč (lahko smo zavrnjeni), zelo je ranljivo biti odpuščen kot tudi odpuščati ljudi iz službe, ranljivo je prositi za ljubezen, nežnost, spolnost, bližino… Čeprav nisem popoln, sem še vedno zadosti dober, da se imam lahko rad. Ranljivost je most do gradnje globokih medsebojnih odnosov. Predvsem v intimnih odnosih vedno tvegam, ko prvi rečem »rad te imam, ljubim te, oprosti…«. Ne vem, kakšna bo tvoja reakcija in kakšen bo tvoj odgovor. Kljub temu tvegam. To je moj iskreni vložek v najin odnos. Janez Logar, zakonski in družinski terapevt Avtorica ilustracije je Manca Rogelj, Ekonomska gimnazija in srednja šola Radovljica

MOJ ČUSTVENI SVET Za čustva pravimo, da so avtocesta do naše podzavesti. Zato je smiselno, da se spoprijateljimo z našim notranjim svetom. Tako bomo mi obvladovali vzdušja, ki so v nas in ne vzdušja nas. Na ta način bomo lažje prevzemali odgovornost za svoje življenje. Mi bomo lahko razumsko odločali in našim najbližjim bo prijetneje ob nas. Pravimo, da so neustrezno uravnavana temeljna občutja v nas jedro družinskih, zakonskih, partnerskih in individualnih problemov, zapletov in težav. Na začetku ni prijetno, je pa koristno pogledati vase: kaj doživljam, kaj čutim, kako mi je ob različnih ljudeh, zakaj moje veselje kar naenkrat izgine in spet pride občutek krivde in samote….Naš emocionalni, notranji svet (nekateri temu rečejo energija) se je gradil v odnosih, zato ga tudi samo v odnosih naslavljamo in spreminjamo. Janez Logar, zakonski in družinski terapevt avtorica ilustracije: Sara Biščevič, Ekonomska gimnazija in srednja šola Radovljica

POGOVORI O NAJINIH STARŠIH To je ena izmed pogostih tem, kjer se zakonci/partnerji prepiramo.Torej, kakšno mesto v najinih pogovorih in prepirih naj zavzamejo misli in besede o najinih starših. Zlato pravilo je, da o tastu in tašči nikoli ne govorimo nič slabega. Še višji nivo je, da o njih niti ne razmišljamo slabo. Moja edina dolžnost do njiju je, da sem z njima prijazen. Vse ostalo do njiju naj uredi moj mož oziroma moja žena. Ja, tako preprosto je to. Mojega tasta in tašče nisem poznala, dokler nisem spoznala svojega moža. Sta pa to najbolj pomembni osebi za mojega moža. In s tem spoštovanjem bom pristopila do teh dveh odraslih oseb. Onadva sta dala življenje mojemu možu, ki ga imam rada. On sam bo uredil odnose z njima. Nujno je vedeti, da moj zakonec/partner nikoli ne bo pozitivno sprejel kritike svojih staršev. Zakaj ne? Zato, ker je moja žena zrasla iz njune združitve. To sta njena starša, zanjo sta ikoni, carja, nenadomestljiva sta in njo bo vedno bolelo, kadar bom kritiziral njeno mamo ali njenega očeta. Vedno. Niti nimam pravice komentirati in kritizirati dejanj svojega tasta ali tašče. Sozakoncu je že tako ali tako hudo kadar njegova starša ne znata poskrbeti zase, kadar si ne znata urediti lepega odnosa na starost, kadar nadaljujeta z medsebojnimi obtožbami ali kadar ne sprejmeta svojega odraslega otroka…Otroku to nikoli ni prijetno gledati, zato ne povečujmo trpljenja svoji ženi še mi s tem, ko kritiziramo in primerjamo njo s starši. Pa vendar pogosto kritiziramo moževe ali ženine starše. To delamo v škodo svojega zakona/partnerstva: tako se obnašaš kot tvoja mama, oblačiš se kot tvoj oče, niti ti niti on ne vesta, kaj so to osnove mode, cinična si kot so te doma naučili, tvoja pamet ni prerasla tvoje mame, tako si neodločen kot tvoj oče, površna je bila že tvoja mati in ti si ista…Zakaj potem to delamo? Zakaj škodujemo lastnemu zakonu? Pozor! Ker je lažje kritizirati karkoli, še posebno naše primarne družine kot pa sprejeti lastno razbolelost v najinem odnosu. Tako so pogovori, bolj točno napisano prepiri o starših precej lažji kot pa lastna ranljivost. Ljudje preživijo ves svoj zakon/partnerstvo v teh prepirih samo, da ne bi kaj povedali o sebi. Kritike tasta in tašče večinoma privrejo iz nas v navalu jeze in včasih pravega besa. Zato je mnogo bolj koristno za najin odnos (in za mojo srečo), da jaz pričnem govoriti, misliti in čutiti svojo jezo kot pa da takrat privlečem ven »tvoje starše, ki so te vzgojili tako in tako…«. Še enkrat, zlato pravilo: o tastu in tašči nikoli nič slabega, z njima bom vedno prijazen in jim dovolil, da bodo sami reševali sebe. Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

PREDAVANJE: ODPUŠČANJE ZNOTRAJ PARTNERSKEGA ODNOSA Odpuščanje je v samem jedru proces osebnostne rasti. Spremeni najprej tistega, ki odpušča. Čeprav se ljudje pogosto srečujemo s krivicami, velikokrat ne znamo najti trajnega izhoda iz njih. Vrtimo se v jezi, zameri, bolečini, žalosti, želji po maščevanju, ter hkrati pozabljamo, da smo najprej sami tisti, ki smo odgovorni za svoje življenje. Korake odpuščanja bomo tokrat vpeli v partnerski odnos. Naj bo odpuščanje zastonjski dar vašim najbližjim, ki bo najprej osvobodil vas. Vabljeni na predavanje o odpuščanju znotraj partnerskega odnosa, ki bo potekalo v centru Toplina (Cankarjeva cesta 3, Kranj, www.toplina.net) v petek, 8.decembra ob 18. uri. Prispevek za predavanje je 10 evrov. Prijava je obvezna, število mest je omejeno. Predavata terapevta Alenka Lanz in Janez Logar. Prijava na: alenka.lanz@toplina.net Lepo vabljeni med nas, zanimivo bo! <3

STRAH PRED ZAVRNITVIJO (kratek nasvet iz revije Jana) VPRAŠANJE: Lepo pozdravljeni. Sem mlada ženska in s partnerjem sva skupaj skoraj dve leti. Najini začetki so bili kot v pravljici, zdelo se mi je, kot da sanjam in da nič na svetu ne more zmotiti najine idile. Zadnje čase pa opažam, da postajam vedno bolj občutljiva na vsako najmanjše partnerjevo nestrinjanje. Najprej se je to pričelo kazati v spolnosti, ko sem dala pobudo zanjo, pa njemu ni bilo do seksa. Počutila sem se zavrnjeno in vse skupaj me je zelo prizadelo. Kot da mu ni do mene, da mu nisem pomembna. Moja občutljivost na zavrnitev se kaže tudi v vsakodnevnem življenju, je pa res tudi, da imam s tem težave že celo življenje. Ko me nekdo zavrne, ko nekaj ni tako, kot bi sama hotela, mi pade samozavest, hitro sem užaljena, potegnem se vase in težko pridem iz svoje lupinice. Imam zelo razumevajočega partnerja in bi zato ta problem rada rešila. Hvaležna bom za vsak nasvet. Lep pozdrav, Maja. ODGOVOR: Lepo pozdravljeni, Maja. Hvala za vaše pismo in izkazano zaupanje. Verjamem, da vas zavrnitev prestraši in prizadene. Tudi vi imate, tako kot vsi ostali ljudje, v svoje telo vtisnjeno željo po bližini in varni čustveni povezanosti z ljudmi, ki so vam pomembni. Kot majhna deklica ste zaradi njih lažje preživeli, in čeprav ste danes odrasla ženska, so čustvene potrebe v odnosih ostale podobne: gre za potrebo po sprejetosti, ljubljenosti in varnosti, ki se lahko izpolnijo le preko globokega čustvenega stika. Spolnost je zelo globok način povezovanja. Ko želja po njej ni bila povsem vzajemna, so se vam prebudili dobro poznani občutki zavrnitve. Če ste preko spolnosti hkrati umirjali tudi svojo notranjo napetost, negotovost glede lastne vrednosti, strahove, povezane z privlačnostjo in zaželenostjo, ste lahko partnerjevo vedenje vzeli zelo osebno. Glede na to, da ste že celo življenje občutljivi na zavrnitve, verjetno ob tem podoživljate tudi neke stare, otroške bolečine. Okoli njih ste tekom življenja zgradili obrambe, ki vam preprečujejo, da bi to bolečino ponovno začutili. Takrat se umaknete na varno razdaljo, v tišino in prekinete komunikacijo oz. stik. V tem umiku sami sebi najbolj ponovite občutek zavrnjenosti. Takrat podoživite to, česar se tako zelo bojite. Dobra novica je, da se take čustvene vzorce da razrešiti in preseči, če boste le v to vlagala svoj čas in trud. Za začetek prevzemite odgovornost za vsa čustvena stanja, ki jih imate, soočite se z njimi in jih ne prelagajte na partnerja. Raziskujte svoja čutenja, usmerite pozornost v njih in pogumno poiščite rdečo nit, ki povezuje vaše izkušnje, povezane z zavrnitvijo. Verjetno vas bo spomin vodil v otroštvo. Pustite si čutiti vse, kar pride, saj so le čustva: pridejo, gredo čez telo in minejo. Če takrat niste zmogli reagirati drugače, kot z umikom in tišino, je danes lahko drugače. Imate vso možnost, da vaše vedenje in čustvovanje spremenite, če se le za to odločite. Dobro je, da imate ob sebi razumevajočega partnerja, ki vam je lahko v veliko pomoč pri vzpostavljanju čustvene povezanosti takrat, ko vas bo ponovno vleklo nazaj v stare vzorce. Pa vendar glejte nanj s spoštovanjem, tudi on je samo človek in vas ne more reševati pred lastnimi težavami. Zanje ste najprej odgovorni sami. Če se kje na poti zatakne, poiščite terapevtsko pomoč. Vsekakor pa vam želim veliko poguma pri raziskovanju lastnih globin! Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka, center Toplina

Lepo vabljeni, zanimivo bo! <3

NAJINO ZADOVOLJSTVO IN OTROCI Gotovo so eden od ciljev partnerskega odnosa tudi otroci. Narava je tako naredila, da je biti oče in mati nekaj najbolj veličastnega na tem svetu. Ne moremo reči, da je to poklic, to je poslanstvo, ki nam je dano. Narava nas tudi močno nagradi, kadar svoje poslanstvo opravljamo z dušo in srcem. Drugače povedano: ko smo zavestno starši, ko z veseljem darujemo svoj čas, denar, energijo v svoje potomce, nas narava nagradi z našo lastno srečo. Zato najprej sami sebi dajemo veliko darilo, ko sem dober oče in dobra mati. In vse življenje to lahko delamo – in vse življenje prejemamo zastonjski dar sreče, ko gledamo »produkte lastnega dela«. Oni so podoba nas. Ni pa biti dober starš nujnost za zadovoljstvo v partnerstvu. Zapišimo še drugače: srečni so lahko tudi partnerji, ki nimajo otrok. Gotovo se morajo prebiti skozi lastne bitke, zakaj jim to ni bilo dano. Tisti, ki imamo otroke, si ne moremo predstavljati razočaranja drugih. In še drugače povedano: več otrok v družini avtomatsko ne prinese večjega zadovoljstva v partnerstvu. Ta (družbena) zakonitost velja povsod po svetu, neodvisno od države, kulture in religije. Seveda pa je drugače, kadar se partnerja/zakonca zavestno, načrtno, kot svoje poslanstvo, odločita za večjo družino. Če pa računamo, da nam bodo samo otroci (brez zavestnega truda za najin odnos) povečali najino zadovoljstvo, se bomo zagotovo ušteli. Zakaj je tako? Ne samo, da več otrok poveča količino skrbi. Več otrok avtomatsko zahteva fizično več dela, več financ, več energije in če se partnerja/zakonca trdno ne odločita, da bosta kljub temu gradila dober odnos, jima preprosto zmanjka časa za njiju. Ko pa ni časa za naju, naju vsakdanjik posrka vase in pričneva živeti vsak zase in drug mimo drugega. Pravi šok praznega gnezda mnogi doživijo, ko otroci odidejo od doma. Takrat začutita praznino, ki so jo prej zapolnjevali otroci. Zato ni smiselno računati, da nam otroci prinašajo najino medsebojno srečo. Tega ne morejo, ker nimajo te moči in tega poslanstva. To lahko narediva le midva sama. Kako? Preprosto zavedanje, da sva v družini najprej midva kot zakonca oziroma partnerja. Midva morava poskrbeti zase in za najino zadovoljstvo. Otroci tega ne morejo, midva pa ne smeva dopustiti, da bi nama drugi pričeli kazati najino pot za večje partnersko/zakonsko zadovoljstvo. Ti drugi so: televizija, računalnik, starši, družba, alkohol, nezdrava kariera, pretirano delo, obsedenost z materialnimi dobrinami in potovanji…Vsi ti drugi odpadejo, ko se midva odločiva, da se bova imela lepo. Lahko se le nasmehneva, ker jim ne dava moči. Midva že veva, kaj je dobro za naju. Noben svetovalec mi ne more povedati tistega, kar jaz že dolgo vem o sebi in o njej in o nama. Zato kar sama poskrbiva zase. Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

predavanje: KAKO PO LOČITVI ZAČETI NA NOVO? Ločitev je boleč, stresen dogodek, ki v življenje vseh vpletenih prinese veliko novih sprememb. Privajanje nanje, spopadanje z izgubo ter postavljanje novih temeljev je zelo naporeno in stresno. Predavanje ponuja dragocene čustvene smernice, ki nekomu, ki po ločitvi okreva, lahko zelo pomagajo pri postavljanju na lastne noge ter usmerja k osebni rasti po ločitvi ter sposobnosti vzpostavljanja kvalitetnih medsebojnih odnosov, tudi na področju starševstva. Terapevtki Milena Svetlin in Alenka Lanz bosta osvetlili čustveno okrevanje odraslih ter tudi otrok, ki so ob ločitvi pogosto globoko prizadeti ter povsem odvisni od pomoči odraslih. Kdaj? 24.november od 18h-20h Kje? Zakonski in družinski center Toplina, Cankarjeva cesta 3, Kranj Obvezna prijava na: alenka.lanz@toplina.net Število mest je omejenih. Prispevek za predavanje je 20 evrov. Lepo vabljeni med nas! ♥

ODPUŠČANJE MED NAMA Najbolj nas prizadanejo krivice, ki jih doživimo ob ljudeh, ki so nam najbližji in ki jih imamo radi ali ob ljudeh, ki smo se jim zaupali pa so nas na nek način izigrali – pogosto je to zakonski partner. Ko smo odrasli velja: čudno zveni, skoraj neverjetno in nelogično, vendar drugi nimajo moči, da nas prizadenejo. Ljudi, ki so nam povzročili krivico, nič ne opravičuje, da delajo nekaj slabega. Samo oni so za to odgovorni. Razumsko bomo sprejeli, da so naredili neko slabo dejanje. Vendar če mi sprejmemo pot zamere, sovraštva, maščevanja in jeze na dolgi rok najbolj škodujemo sebi. Zato je tako zelo pomembno, da se odločimo vsaj za pot pripravljenosti za odpuščanje in da se soočimo z lastno bolečino, ki so jo spodbudili drugi. Odpuščanje še ne pomeni opravičevanja niti še ne pomeni sprave. Pa tudi, če se odločimo za odpuščanje še ne pomeni, da bomo hitro uspeli. V zakonskem odnosu je odpuščanje ena od zelo pomembnih veščin, ki naj ga osvojita zakonca. Več kot je odpuščanja, več je hvaležnosti in večje je zakonsko zadovoljstvo. Preprosto splača se potruditi, da pričnemo odpuščati. Najprej si priznajva krivico, ki sva si jo storila: me ne upoštevaš in me ne spoštuješ, kljub trudu za družino in za naju, trudim se, ti pa me spet kritiziraš, nisi izpolnil obljub, izdal si me, okoli govoriš stvari, ki so samo najine….in to so krivice, ki se nam dogajajo. Dopustimo drug drugemu, da izžalujemo, kar nimamo in česar nismo ob zakoncu uspeli doseči. Še bolj ključno pa je, da si upava priznati, da je pod jezo, zamero, maščevanjem….ob krivicah prisotno še veliko drugega. Vsa ta čustva, ki se nam ob krivici pojavijo najprej, so le ščit, so le obrambni mehanizmi pred mojo razbolelo notranjostjo. Priznajmo si, kako zelo se počutimo neslišane, nevreden, zaničevane, neupoštevane in na glas povejmo, da nas to zelo boli. Podoživetje teh bolečin nam bo odprlo pot odpuščanja. Mi kot žrtve se bomo pričeli s tem osvobajati. Ko odpustim, me ne vleče več v boleče spomine in jaz postajam bolj svoboden. Šele nato lahko spet pričnemo graditi zaupanje in graditi povezavo. Morda lahko razvijemo celo usmiljenje do nekoga, ki mi je storil krivico. Odpuščanje je dar, ki si ga lahko pričneva podarjati drug drugemu. To bo lažje, ko bova v odnosu dala prednost nama in ne le jaz in jaz.

Ločitev je boleč, stresen dogodek, ki v življenje vseh vpletenih prinese veliko novih sprememb. Privajanje nanje, spopadanje z izgubo ter postavljanje novih temeljev je zelo naporen proces. Predavanje ponuja dragocene čustvene smernice, ki nekomu, ki po ločitvi okreva, lahko zelo pomagajo pri postavljanju na lastne noge ter usmerja k osebni rasti po ločitvi ter sposobnosti vzpostavljanja kvalitetnih medsebojnih odnosov, tudi na področju starševstva. Terapevtki Milena Svetlin in Alenka Lanz bosta osvetlili čustveno okrevanje odraslih ter tudi otrok, ki so ob ločitvi pogosto globoko prizadeti ter povsem odvisni od pomoči odraslih. Kdaj? 24.november od 18h-20h Kje? Zakonski in družinski center Toplina, Cankarjeva cesta 3, Kranj Obvezna prijava na: alenka.lanz@toplina.net Število mest je omejenih. Prispevek za predavanje je 20 evrov. Lepo vabljeni med nas! <3