Kaj je AEQ klinična somatika? Več o tem kako se učiti AEQ metodo najdete tu: http://aeq.si/terapije/kako_se_lahko_naucimo_aeq_ks/

Ovisimo o uspjehu, ali uspjeha nema ili ne ostaje dugo. Vrtimo se na kotačima nemoći, zamrzavanja, bijesa, boli, žrtvi, ... Godine i godine takvih odnosa, sa sobom i sa drugima, nagomilale su mnoge navike i odnose, koji više nisu potrebni, pogotovo ne za ovo vrijeme i prostor. Po mom mišljenju, AEQ metoda je najbolja i najdugotrajnija metoda koja nam pomaže, da se riješimo krutosti i napetosti, to je metoda, koja nam pomaže napredovati i ostaviti sve nepotrebno iza sebe i promijeniti se. Za to nam je potrebna promjena, a promjena se događa nakon završetka AEQ vježbe, koja se može izvesti u bilo kojoj situaciji, u kojoj je potrebno promijeniti razumijevanje sadašnjeg vremena. U takvim situacijama opuštamo svoje tijelo i time povećavamo osjećaj percepcije boli. Bol je pokazatelj pretjeranosti. Vježbe nam pomažu u usklađivanju svega od iznutra, čvršće stojimo, bolje razumijemo i vjerujemo, da nam daje energijski višak, kako bismo stvorili bolje danas i bolje sutra. Iznenađujuće sam osjetila senzorno motornu amneziju u sebi (na fizičkoj razini) nakon završetka 1. stupnja AEQ metode. I sve jasnije mi je bilo, da je uzrok amnezije u činjenici, da je bilo svega previše u mom životu. Međutim, tada nisam znala živjeti s manje. Drugi stupanj AEQ metode intenzivirao je osjećaj i logiku pa sam počela shvaćati, kako strm bi mogao biti pad u bol i bolest, pogotovo što se tiče mojih kukova, da nisam pošla na ovaj put učenja i počela otkrivati uzroke te mijenjati svoj način razmišljanja. Oduvijek sam imala želju da budem srdačna i elegantna žena, ali ta želja mi se nekako uvijek izmaknula. Kao da moram proći kroz sve ovo i naučiti iz pogrešaka, kao da moram vidjeti i osjetiti sve što nisam htjela biti. AEQ mi je pomogla, da prihvatim stvarnu situaciju; odlučila sam, da ne želim biti stroj, koji može podnijeti sve, nego žena, koja može grliti, poljubiti, podržavati, voditi, razumjeti, ŽIVJETI... Često osjetim žmarce na cijelome tijelu, koje sada tumačim kao moje signale radosti i užitka tijela. Uvijek sam osjećala nemir kada sam bila u svojoj zoni komfora i nije bilo žmaraca, ali sada je drugačije. Sad nema osjećaja krivnje, nema gnjeva i ukočenosti. Kao da sam tada osjećala kao da ništa ne učim i da me to vodi u propast. Moje je rješenje bio turbo bijeg iz zone udobnosti, »učenje« kroz bol, napor i tvrdoglavost. Trudila sam se i učila, ali nisam živjela. Sada oboje bolje usklađujem. Tijekom školovanja za 2. stupanj AEQ metode sam shvatila, da sam još uvijek ukočena, zarobljena, žudjela sam za zrakom i slobodom usprkos uvjerenju, da sam (moje tijelo) u redu; htjela sam se osloboditi tog gnjeva, bijesa, ukočenosti, osjećaja zamrzavanja... Sve manje sam bila raspoložena za plesanje ili skakanje na trampolinu ... Koliko igara s mojom djecom sam propustila i koliko puta nisam preuzela odgovornosti za svoje osjećaje... i situacija se samo pogoršavala... Sada se radujem osjećaju žmaraca u mom tijelu i umu, sada razumijem i vjerujem u samo-ozdravljenje i napredak. Negativni osjećaji, koji su mi tada omogućavali da preživim, postupno nestaju. Odakle su uopće došli i zašto? Tada je moje tijelo bilo pod kontrolom nepoznate sile, koja mi nije dala disati, ponekad čak i ne da živim. Kad razmišljate i vjerujete, da ste sretni i da ćete uvijek biti sretni, iako znate, da to nije moguće jer se sreća ne može postići sa naporom ili predajom zbog umora. Shvatila sam, da mogu s AEQ vježbama doći do svojih najmračnijih dijelova, skrivenih duboko u sebi, jer se ne može živjeti neodređeno s takvim skrivenim i potisnutim osjećajima unutar sebe i da istodobno izvana iskazuješ fleksibilnost. AEQ vam pomaže da postanete svjesni toga, da to razumijete, prihvatite i konačno promijenite. Ako ne uspije nama, onda našoj djeci. Seminar za 2. stupanj omogućio mi je, da uđem u taj prethodno podsvjesni dio i da ga pod kontrolom spojim sa svjesnim dijelom. Kao učitelj AEQ metode 2. Stupnja divim se i razumijem koliko i kakav način učenja stoji za time. Zahvalna sam za to, da sam si dopustila ići ovim putem, i da sam srećom to učinila prije nego što bi se moj sistem raspao. Toga sam bila svjesna ali sam se borila protiv te misli i polako sam tonula. Zbog moje poboljšane sposobnosti, da pravilnije usmjerim energiju, pažnju i vrijeme, sada mogu kontrolirati i usporiti entropiju. Pravilnije za mene i sve oko mene, tako da ne izgubim kontrolu i zamrznem i ne dopuštam, da se dogode stvari koje ne želim da se dogode. I tako bijeg postaje jedini izlaz iz stvarnosti u ovisnost i daleko od tijela. AEQ vježbe su mi dale mogućnost, da postanem svjesna svojih osjećaja, a time i učinim najviše za moju membranu, tako da me podsvjesni uzorci i pokreti više ne vode kao tada, kad su me doveli do entropije, boli. Nemam potrebe više za Put Svetog Jakova, sada mogu raditi na sebi ovdje kod kuće, s ljudima i materijalom koji me okružuje, koristeći jasnu komunikaciju sa svima i povezujući moje tijelo i um. Više ne bježim od sebe i svijeta kojeg sam stvorila. Mogu utjecati na energiju i pažnju, promatranje i promjene kroz pogreške, koje sada razumijem. Odlučila sam posvetiti svoje vrijeme i pažnju AEQ životu i ponosna sam što mijenjam svijet iznutra na van. Neuromuskularni sustav, membrana i sve oko mene je tome vrlo zahvalno. Hvala Aleš, što si spreman podijeliti ovo znanje. Hvala svima mojim kolegama, jer ste voljni učiti i povezati se. Simona Lesar, Brežice, učitelj AEQ metode 2. stupnja

KAKO in ZAKAJ AEQ METODA ZMANJŠA in ODPRAVI KRONIČNE BOLEČINE Učenje AEQ metode™ mora zato biti prijetno in udobno doživetje, stranke se pa se vedno začudijo, kako hitro je minil čas. To pomeni, da so se veliko naučile, kar je tudi osnovni namen AEQ metode. Albert Einstein je napisal: Največ se naučimo takrat, ko počnemo nekaj s takšnim užitkom, da ne opazimo, kdaj je minil čas. Učenje skozi AEQ vaje je pa ključno za spreminjanje delovanja neuro-muskulaturnega sistema, saj z njim usmerjamo pozornost v telo. In ravno pomanjkanje pozornosti je glavni razlog kroničnih bolečin skozi katere telo želi našo pozornost usmeriti vanj. Dejansko lahko rečem, da so kronične bolečine posledica kroničnega pomanjkanja pozornosti usmerjene v telo in njegove občutke in gibanje. Akutna bolečina nas opozori na poškodbo ali bolezen s pošiljanjem signala v možgane, ki gre nekako takole: „Tukaj si poškodovan(a)oz. imaš problem – poskrbi za to.“ Včasih pa poškodba vpliva tako na naša telesna tkiva kot na nevrone v našem sistemu bolečine, vključno s tistimi v naših možganih in hrbtenjači, ter s tem povzroči nevropatsko bolečino (ki jih včasih pravimo „osrednja bolečina“, saj možgani in hrbtenjača skupaj tvorijo naš osrednji živčni sistem). Nevropatska bolečina se pojavi zaradi delovanja nevronov, ki sestavljajo neke vrste zemljevide za bolečino v naših možganih. Točno določena območja v naših možganih za obdelavo informacij predstavljajo zunanje površine našega telesa, imenujejo pa se možganski zemljevidi. Ko se med aktivno vadbo dotaknemo dela telesa, se aktivira točno določen del možganskega zemljevida, ki predstavlja tisti del telesa. Ti zemljevidi površinskih delov našega telesa so organizirani topografsko, kar pomeni, da so sosednja območja telesa na splošno tudi drug ob drugem na zemljevidu. Ko se nevroni v naših zemljevidih bolečine poškodujejo, neprestano sprožajo lažne alarme in nas vodijo v prepričanje, da je težava v našem telesu, v resnici pa je njen vzrok predvsem v možganih. Telo se je že zdavnaj pozdravilo, sistem bolečine pa je še vedno aktiviran. Akutna bolečina je dobila posmrtno življenje – postala je kronična bolečina. Kako se razvije kronična bolečina, je lažje razumeti, če poznamo strukturo nevronov. Vsak nevron ima tri dele: dendriti, celično telo in akson. Dendriti so razvejani kot drevo in prejemajo informacije od drugih nevronov. Vodijo v celično telo, ki ohranja celico pri življenju in vsebuje njen DNK. Akson je neke vrste živa žica različnih dolžin (od mikroskopsko majhnih v možganih do drugih, ki potekajo po celi dolžini nog in so lahko dolgi skoraj en meter). Aksone pogosto primerjajo z žicami, saj lahko prenašajo električne impulze k dendritom sosednjih nevronov z zelo velikimi hitrosti (od 3 km/h do 300 km/h). Nevron lahko prejme dve vrsti signalov: vzdražne (ekscitacijske) in zaviralne (inhibicijske). Ko nevron prejme dovolj vzdražnih signalov, bo sprožil lastni signal. Če prejme dovolj zaviralnih signalov, je manj verjetnosti, da se bo sprožil. Aksoni se skoraj dotikajo sosednjih dendritov. Od njih so ločeni z mikroskopskim prostorom, ki mu pravimo sinapsa. Ko električni signal prispe do konca aksona, sproži sprostitev kemičnega prenašalca, ki mu pravimo nevrotransmiter, v sinapso. Kemični prenašalec odplava do dendrita sosednjega nevrona ter ga vzdraži ali zavre. Ko rečemo, da nevroni „obnovijo svoje mreže“, želimo povedati, da se zgodijo spremembe v sinapsi, in sicer se okrepi in razširi, ali oslabi in zmanjša, število povezav med nevroni. Pomembno je torej, da učitelj AEQ metode ve, kako se te spremembe zgodijo v možganih. Med vadbo s strankami uporabljamo zato uporabljamo propriocepcijo in druga čutila za aktivno samostimulacijo živčnih celic in povezav med njimi, da bi vplivali na plastičnost oziroma prilagodljivost možganov. Na ta način stranke same spremenijo navade in zavedanje. Začutijo spremembe v svojem telesu ter spoznajo, da ga lahko nadzirajo in spremenijo njegovo delovanje. Tako sprožijo in spodbudijo drugačne povezave in vzorce ter s tem manj bolečine in spremembe funkcije in strukture v telesu. Dendriti so ena od dveh vrst protoplazemskih izrastkov, ki rastejo iz celičnega telesa nevrona, druga pa je akson. Aksoni običajno prenašajo elektrokemične signale, dendriti pa jih prejemajo. Dendriti imajo večjo površino za prejemanje signalov od živčnih končičev drugih aksonov, zato se lahko kemični signal sočasno prenese na več ciljnih celic. Mielin je maščobna snov, ki ovija in ščiti živce, zato da lahko hitro prenašajo impulze med možgani in različnimi deli telesa. Mielin vsebuje tudi proteine, ki jih lahko napade imunski sistem, in obdaja živce osrednjega in perifernega živčnega sistema. Če se poškoduje mielin v osrednjem živčnem sistemu, sproži mnoge simptome multiple skleroze. Živčne celice so obdane z mielinsko ovojnico, drobnim prostorom med temi ovojnicami pa pravimo Ranvierovi zažemki. Ko možgani pošljejo sporočila po živcih hrbtenjače, impulzi preskakujejo z enega zažemka na drugega. Mielin prepreči tem impulzom, da bi pobegnili iz živčnega vlakna na napačni točki. Namen AEQ metode™ je spreminjanje navajenih vzorcev gibanja z obnavljanjem mrež nevronov na podlagi učenja in zavednega gibanja. Če to počnemo redno , obnovimo mreže v možganski skorji in spremenimo dele zavestnih možganov, iz katerega izhajajo vzorci ki jih želimo spremeniti za izboljšanje stanja v telesu. Eden od temeljnih zakonov nevroplastičnosti možganov je to, da nevroni, ki se skupaj sprožijo, tudi skupaj tvorijo mreže, kar pomeni, da ponavljajoče miselne izkušnje vodijo v strukturne spremembe nevronov v možganih, ki obdelujejo to izkušnjo, pri čemer sinaptične povezave med temi nevroni postanejo močnejše. Če to povemo poljudno, pomeni, da se različne skupine nevronov povežejo v mreže, ko se oseba nauči nečesa novega. Kadarkoli se ponovi kakršnakoli dejavnost, ki povezuje nevrone, ti nevroni skupaj sprožijo hitrejše, močnejše in ostrejše signale, krog izvajanja spretnosti pa postane učinkovitejši in boljši. To je mogoče zato, ker večkrat ko se nevroni sprožijo skupaj, več mielina se ovije okoli aksonov, ki jih povezujejo. Povezava je boljša in hitrejša. Zato sploh izvajamo AEQ gibe. Ko jih ponavljamo z zavedanjem, krepimo te signale, kar spodbuja nove in boljše navade. Tudi ko jih možgani začnejo izvajati samodejno, moramo nad njimi ohraniti zavestni nadzor. Enako velja za vožnjo kolesa: zavestno nadziramo samodejne gibe, zato da ne zavijemo prehitro v ovinek. Tako lahko spremenimo senzorno motorni del naših možganov, se naučimo novih spretnosti in postanemo boljši v njih. Nato lahko uporabimo podzavestni del naših možganov za spretnosti, ki jih že znamo opravljati dobro. Velja tudi obratno. Ko oseba preneha izvajati somatske gibe redno in zavedno vsak dan za daljše obdobje, te povezave oslabijo, mnoge pa se sčasoma tudi izgubijo. Predvsem zato ker je sodoben način življenja od nas ne zahteva učinkovitega in raznovrsnega gibanja.To je primer bolj splošnega načela plastičnosti, in sicer pojava „uporabljaj ali izgubi“. Pogosto bodo nevrone, ki so se uporabljali za to spretnosti, prevzele druge miselne naloge, ki se zdaj izvajajo bolj redno. Z načelom „uporabljaj ali izgubi“ lahko upravljamo tudi tako, da spremenimo povezave v možganih, ki nam več ne koristijo, kajti nevroni, ki se ne sprožajo skupaj, se ne povezujejo v mrežo. Zato med aktivno terapijo in pri somatskih gibih izvajamo različne gibe. Ko stranka oblikuje napačni vzorec zaradi senzorno-motorne amnezije, se je za prenehanje navajenega gibanja treba naučiti spremeniti povezave med nevroni na območjih, ki se uporabljajo za to gibanje. To je podobno temu, če spremenimo eno stikalo za tri luči v dva ali tri stikala za iste tri luči. Še vedno lahko prižgemo vse luči hkrati, lahko pa tudi prižgemo vsako posebej, kar nismo znali/ mogli storiti prej. Prilagodljivost možganov je zelo dobra stvar, če so naše čutne zaznave prijetne, saj nam pomaga oblikovati možgane, ki lahko bolje zaznavajo prijetne občutke in v njih uživajo. Zato je tako pomembno, da med vadbo ali gibanjem ne izkusimo bolečine in se ne trudimo pretirano. Stranke se morajo torej odločiti, koliko truda želijo vložiti v pandikulacijo. Pozorni moramo tudi biti, da strank ne prisilimo v bolečino ali krče, ampak jih dregnemo ravno dovolj v pravo smer, da izboljšajo spretnosti, ki jih že imajo. Ta ista plastičnost možganov pa je lahko tudi velika nadloga, ko je čutni sistem, ki nenehno prejema signale, sistem bolečine. To se lahko zgodi, ko je imela oseba zdrs medvretenčne ploščice oziroma hernijo diskusa, ki nato nenehno pritiska na živčno korenino v hrbtenici. Zemljevid bolečine za to območje postane preobčutljiv in bolečino začnemo čutiti ne samo takrat, ko se ploščica dotakne živca in se narobe premaknemo, ampak tudi ko ploščica ne pritiska tako močno na živec. Signal bolečine potuje in „odmeva“ po celih možganih, zato je bolečina prisotna, tudi ko izvornega dražljaja ni več. Pri AEQ metodi je pomembno izvajati somatske gibe vsak dan 20 do 40 minut. Opazujemo in primerjamo kako občutimo in nadzorujemo gibanje telesa skozi vajo ter poizkusimo izenačiti občutke in nadzor nad njim. Gibi so nežni mehki in nikoli takšni da povzročijo bolečino. Če boli preverimo ali ni gib izveden na silo ker želimo premakniti del telesa več kot smo trenutno zmožni sprostiti mišice ki se ob izvajanju podaljšajo. Tako izvajan gib potem povzroči bolečino ker izvajamo iztezanje ali pa povzroči bolečino v mišicah, ki se premočno krčijo zaradi neusklajenosti, ki je posledica nesodelovanja mišic ki se daljšajo. Običajno imamo v takih primerih občutek pretirane teže dela telesa, ki ga želimo premakniti. Skozi poizkušanje in učenje počasi bolje uskladimo kontrakcije in sproščanje ter izvajamo gib vedno bolj mehko, lahko in učinkovito. To je ključnega pomena za dolgotrajno izboljšanje urejenosti neuro-muskulaturnega sistema in s tem odpravo bolečine. Če se osredotočimo na gib, spreminjamo gibalne navade in vzorce. Ker se mielinska ovojnica odebeli in prevodnost živčnih celic izboljša, stranke ugotovijo, da ti gibi, s katerimi skrbijo zase, povečajo njihovo prožnost, sposobnost sprostitve, ravnotežje in koordinacijo. Tako kot smo se priučili „slabih“ navad in jih vgradili v svojo možgansko skorjo, lahko to storimo tudi z „dobrimi“ navadami. Še več o odpravi kroničnih bolečin najdete na : www.aeq.si Aleš Ernst, učitelj AEQ metode 5. stopnje

AEQ somatske delavnice

AEQ somatske delavnice

Preprosto naravno

AEQ somatske delavnice