Sodba ESČP v zadevi Čeferin proti Sloveniji Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v sodbi Čeferin proti Slovenija z dne 16. 1. 2018 obravnavalo pritožbo odvetnika Petra Čeferina, ki je zatrjeval, da mu je bila z denarnim kaznovanjem zaradi žalitve sodnih izvedencev, ko je zagovarjal svojo stranko v kazenskem postopku zaradi trojnega umora, kršena pravica do svobode izražanja, posledično pa je bila ogrožena tudi pravica do učinkovite obrambe njegovega klienta. Sodišče je ugotovilo, da je prišlo do kršitve 10. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). V sodbi je sodišče poudarilo pomen pravice do svobode izražanja, ki mora biti še toliko bolj zagotovljena, ko gre za odvetnika, ki zagotavlja učinkovito obrambo svoje stranke. ESČP je pojasnilo, da se 10. člen EKČP ne nanaša zgolj na informacije oziroma ideje, ki jih druga oseba dojema kot pozitivne ali neškodljive, temveč tudi na informacije oziroma ideje, ki žalijo, šokirajo ali so kako drugače moteče. Po mnenju ESČP pravica do svobode izražanja ščiti tako samo substanco idej in informacij kot tudi obliko, v kateri so le-te izražene. Hkrati je ESČP v svoji sodbi navedlo tudi, da so sodni izvedenci kot uradne osebe (»pomočniki sodišča«) dolžni prenesti več kritike kot druge osebe, v kolikor odvetnik svoje navedbe podaja v duhu sojenja in zato, da bi zagotovil pravično sojenje svoji stranki. ESČP je poudarilo tudi, da sodišča ne smejo kaznovati odvetnikov (v kontekstu žalitve sodišča oz. izvedencev) zgolj na podlagi izrečenih besed, ampak morajo te presojati v kontekstu dejstev primera, hkrati pa morajo sodišča že tekom sojenja poskrbeti za primerno obnašanje strank in poštenost sojenja ter omogočiti odvetnikom, da se izjasnijo glede svojih navedb oziroma besed (v smislu zagovora). Odločitev v zadevi Čeferin proti Slovenija ima velik pomen za odvetnike, saj potrjuje, da imajo odvetniki pri zagovarjanju svojih strank pred sodiščem (v kazenskih postopkih) široko pravico do svobode izražanja, ki ne sme biti pretirano omejena z grožnjo kaznovanja, saj bi lahko prišlo do t.i. chilling effect, ko odvetniki zaradi strahu pred kaznovanjem ne bi več učinkovito (zavzeto) zagovarjali svojih strank, kar pa bi ogrozilo tudi pravico do učinkovite obrambe, ki jo zagotavlja 6. člen EKČP.

Odvetnica Tinka Berk se pridružuje odvetnikom v Sloveniji, ki bodo dne 18.12.2017 v okviru Dneva odvetniške pravne pomoči PRO BONO strankam nudili brezplačno pravno pomoč. Brezplačna pravna pomoč bo potekala v obliki ustnih nasvetov, pri čemer je zaradi zagotovitve termina in nemotenega poteka dela zaželena predhodna telefonska najava.

Pravice in obveznosti delavca in delodajalca glede zasebne elektronske komunikacije na delovnem mestu (sodba ESČP) Veliki senat Evropskega Sodišča za človekove pravice je v zadevi Barbulescu proti Romania odločil s sodbo št. 61496/08 dne 5. 9. 2017. Kratek povzetek sodbe: Pritožnikov delodajalec je zaposlenim prepovedal, da bi v času službe urejali osebne zadeve, vključno s prepovedjo vsakršne uporabe sredstev družbe za zasebne namene. Delodajalec je nadzoroval tudi pritožnikovo elektronsko komunikacijo, in sicer tako e-predal, ki ga je pritožnik po navodilih delodajalca ustvaril za službeno komunikacijo z naročniki, kot tudi e-predal, ki je bil zasebni naslov pritožnika. Tako obseg kot tudi vsebina komunikacije je bila posneta in shranjena, nekatera od shranjenih sporočil so bila tudi intimne narave. Pritožnik je bil odpuščen, ker je sredstva družbe (delodajalca) uporabljal za zasebne namene. Prepisi njegove komunikacije so bili uporabljeni kot dokazi v sodnem postopku pred domačimi sodišči. V pritožbi na ESČP je pritožnik uveljavljal kršitev po 8. členu Konvencije, ker naj bi bilo poseženo v njegovo zasebnost in zasebnost komunikacije. V prvem postopku je senat odločil, da do kršitve ni prišlo. V nadaljnjem postopku je bilo ugodeno pritožnikovi zahtevi, da o zadevi odloči veliki senat. V postopku je bilo dovoljeno posredovanje tretje strani, in sicer francoske vlade in Konfederacije evropskih sindikatov. Veliki senat Sodišča je ugotovil, da nacionalni državni organi niso ustrezno zaščitili pritožnikove konvencijske pravice do spoštovanja zasebnega življenja in dopisovanja, saj sorazmerje med nasprotujočimi interesoma delodajalca in zaposlenega ni bilo vzpostavljeno. Pri odločanju bi moralo sodišče ugotoviti: - ali je bil pritožnik vnaprej seznanjen z možnostjo, da se nad njegovim dopisovanjem opravlja nadzor, - ali je bil seznanjen z obsegom in vrsto nadzora oz. s stopnjo posega v njegovo privatno sfero (vpogled v vsebino poslanih in prejetih sporočil), - ali so obstajali utemeljeni razlogi, da je bil nadzor sploh uveden (npr. da bi se izognilo poškodovanju IT sistema delodajalca, da bi se preprečila morebitna odgovornost delodajalca za protizakonite dejavnosti na spletu ipd.), - ali bi bil isti cilj lahko dosežen z manj invazivnimi posegi v zasebnost zaposlenih, - ali je bilo sankcioniranje kršitve z najstrožjo sankcijo - prenehanjem zaposlitve, sorazmerno s kršitvijo.

Iz odločb senatov Vrhovnega sodišča (družinsko področje) CIVILNO PODROČJE II Ips 26/2017 Spremembe na strani preživninskega upravičenca (ali preživninskega zavezanca) morajobiti bistvene, da je mogoče poseči v obstoječe preživninsko razmerje. Da se ta presoja sploh lahko opravi, pa je najprej potrebno primerjati pravno pomembne dejanske okoliščine iz časa prvotnega določanja preživnine, s tistimi, ki so aktualne ob odločanju v pravdi po 132. členu ZZZDR. V primeru, če spremenjenih potreb preživninskega upravičenca ali preživninskega zavezanca sodišče ne ugotovi, le-to ne more spremeniti preživnine, čeprav morebiti ni ustrezna in ne krije vseh potreb preživninskega upravičenca, saj bi sicer poseglo v institut pravnomočnosti sodne odločbe/poravnave. V zadevi, ko je predmet spora zvišanje s pravnomočno sodbo/poravnavo že prisojene preživnine, preživnino, če so podane spremenjene okoliščine, zviša sodišče. Zato šele s trenutkom odločitve sodišča postane jasno, kolikšno je zvišanje oziroma koliko znaša znova določena preživninska obveznost zavezanca v denarju. Njegova zamuda s plačilom torej nastane šele, če do pravnomočnosti sodbe zapadle razlike med določeno in zvišano preživnino ne plača v paricijskem roku oziroma poenostavljeno: če je v zamudi z obroki, ki zapadejo v plačilo po pravnomočnosti sodbe.

Novosti, ki jih prinaša novela ZPP-E Državni zbor je dne 17. februarja 2017 sprejel novelo Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), katere cilj je poenostavitev, racionalizacija in pospešitev postopka, uskladitev postopka z novejšimi svetovnimi trendi ter poenotenje sodne prakse. Novela ZPP-E v ureditev pravdnega postopka prinaša pomembne novosti. Večja učinkovitost in uporaba modernih komunikacijskih sredstev se zagotavljata pri vročanju in posredovanju vlog. Uvajajo se določbe o pristojnosti v korist šibkejših strank, predvsem pa je pomembno, da ne bodo veljavni dogovori o pristojnosti, pogosto vsebovani v formularnih pogodbah s potrošniki (in določajo pristojnost v kraju podjetja). Novela poudarja načelo skrbnosti strank in njihovega (so)prispevanja k učinkovitosti in pospešitvi postopka ter h kakovosti sodnega varstva. Omejuje se možnost vlaganja pripravljalnih vlog pred narokom, po drugi strani pa je za boljšo pripravo glavne obravnave poudarjeno sodelovanje med sodiščem in odvetniki strank pri opredelitvi časovnega in vsebinskega načrta postopka. Poravnalni narok se nadomešča s pripravljalnim narokom (ki pa ohranja tudi namen, ki ga je doslej zasledoval poravnalni narok). Pomembne so novosti glede dokaznega postopka, na primer možnost, da sodišče postavi sodnega izvedenca že pred pravdo. Varstvo poslovne skrivnosti je urejeno z zagotavljanjem načela sorazmernosti. Prvič se celovito urejata ravnanje s tajnimi podatki (vojaška, državna skrivnost) in dostop do teh podatkov v postopku, pomembne novosti pa prinaša novela v okviru pritožbe, vključno z željo povečati število meritornih odločitev višjih sodišč, možnostjo pritožbe zoper sklep o razveljavitvi sodbe in vrnitvijo zadeve v novo sojenje. Ukinja se revizija po kriteriju vrednosti spornega predmeta (»dovoljena revizija«), dopustnost revizije pa bo v prihodnje odvisna izključno od dopustitve Vrhovnega sodišča po kriteriju pomembnosti pravnega vprašanja. S tem se poudarja vloga Vrhovnega sodišča pri zagotavljanju razvoja prava s sodno prakso in enotnosti sodne prakse, kar bo posledično koristilo tudi kakovosti sodnega varstva posameznika. Drugače kot doslej pa bo Vrhovno sodišče lahko dopustilo revizijo v sporih, kjer je vrednost spornega predmeta manjša od 2.000 evrov. Vrhovno sodišče bo o reviziji v prihodnje lahko odločalo tudi na javni obravnavi, vrhovni sodniki pa bodo lahko podali ločena mnenja. Uvaja se (zaradi dvomljive združljivosti s poslanstvom sodišč v sistemu delitve oblasti ustavno zelo sporna) možnost, da nižje sodišče predlaga Vrhovnemu sodišču sprejem svetovalnega mnenja. Zahteva za varstvo zakonitosti se po eni strani oži (učinek sodbe bo praviloma le ugotovitveni), po drugi strani pa širi (po kriteriju pomembnega pravnega vprašanja bo to pravno sredstvo mogoče tudi v primerih, v katerih je sicer mogoča revizija). Tožbo za izpodbijanje sodne poravnave bo stranka ali tretja oseba lahko vložila tudi zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom in morali.

| Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve

24. 2. 2017 se je začel uporabljati Zakon o partnerski zvezi, ki je bil sicer v Državnem zboru sprejet 21. 4. 2016, veljati pa je pričel 24. 5. 2016. Zakon o partnerski zvezi za istospolne pare na vseh pravnih področjih uvaja enake pravne posledice, kot jih ima zakonska zveza razen možnosti skupne posvojitve otroka in postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. Zakon o partnerski zvezi izenačuje pravne posledice med partnerjema istega spola s pravnimi posledicami, kot jih zakon predvideva za zvezo dveh oseb različnega spola (zakonsko zvezo ali zunajzakonsko skupnost). To pomeni, da bo po novem tudi partnersko zvezo mogoče skleniti svečano in tako kot zakonsko zvezo tudi izven uradnih prostorov. Zakon o partnerski zvezi glede temelja partnerske zveze in enakopravnosti partnerjev, pogojev za sklenitev in veljavnost partnerske zveze, neveljavnosti partnerske zveze, pravice in dolžnosti partnerjev, premoženjska razmerja med partnerjema, prenehanje partnerske zveze ter razmerji med razvezanima partnerjema, napotuje na smiselno uporabo določb, kot jih določa zakon, ki ureja zakonsko zvezo. Več o tem: http://www.mddsz.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/1939/8108/

IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA – PREKRŠKI IV Ips 45/2016 »Poseben procesni položaj daje storilcu določba prvega odstavka 8. člena ZPrCP, na podlagi katere se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da prekrška ni storil. V skladu z napotki Ustavnega sodišča RS citirane določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva.«

Timeline Photos

Odvetnica Tinka Berk vam želi vesele praznike in srečno novo leto!

Odvetnica Tinka Berk se pridružuje odvetnikom v Sloveniji, ki bodo dne 19.12.2016 v okviru Dneva odvetniške pravne pomoči PRO BONO strankam nudili brezplačno pravno pomoč. Brezplačna pravna pomoč bo potekala v obliki ustnih nasvetov, pri čemer je zaradi zagotovitve termina in nemotenega poteka dela zaželena predhodna telefonska najava.

Aktualno iz odločb senatov Vrhovnega sodišča VSRS sklep VIII Ips 48/2015 (delovno področje) Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1 stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Šikaniranje se lahko pojavi v štirih oblikah, pri čemer zadošča že pojav ene od njih. Naklep ni zakonski znak tega kaznivega dejanja, ugotoviti pa je treba, da je zaradi ene ali več ugotovljenih izvršitvenih oblik kaznivega dejanja nastala vsaj ena od prepovedanih posledic - ponižanje ali prestrašenost oškodovanca. Katera ravnanja predstavljajo psihično nasilje je treba presojati glede na okoliščine vsakega posameznega primera. Pogosto vključuje verbalno nasilje (kričanje, vpitje, poniževanje, zmerjanje, sarkazem, posmehovanje). Pri tem ni potrebno, da je tovrstnih ravnanj več ali da se ta ponavljajo, če je že eno samo tako ravnanje dovolj resno in zavržno ter posega v osebnost in dostojanstvo posameznika. Ravnanje je treba presojati zlasti strogo, kadar je kršitelj nadrejeni, prizadeti pa podrejeni. Dejanja nadrejenega imajo večji učinek, saj nastopa s pozicije moči in obvladuje zaposlitev prizadetega, temu pa je zaradi podrejenega položaja onemogočena enakovredna in učinkovita obramba. Pomembno je tudi dejstvo, da vodilni delavec, zlasti najvišji v hierarhiji, predstavlja delodajalca tako navzven kot navznoter in s svojimi dejanji postavlja standarde obnašanja in ravnanja tudi za vse ostale. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Iz te opredelitve izhaja, da za trpinčenje šteje le ravnanje in vedenje, ki se ponavlja. Za trpinčenje torej ne gre, kadar gre za osamljen (enkraten) dogodek.

Odločba Ustavnega sodišča Up-868/14 z dne 16. 6. 2016 Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi zoper sodni odločbi, s katerima je bil zavrnjen pritožničin predlog za izvršbo, ki ga je vložila zoper dolžnika zaradi izvršitve odločbe o stikih z njunim skupnim otrokom. Ustavno sodišče je moralo oceniti, ali je z vidika pravice (otroka) do spoštovanja družinskega življenja iz 54. člena v zvezi s prvim odstavkom 56. člena Ustave oziroma iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejemljivo stališče, da ni mogoča prisilna izvršitev v sodni poravnavi dogovorjenih otrokovih stikov zoper starša, ki je upravičen do stikov. Da bi se Ustavno sodišče lahko opredelilo do tega vprašanja, je moralo najprej presoditi, ali pritožnica v ustavni pritožbi sploh lahko uveljavlja kršitev otrokovih človekovih pravic. Ocenilo je, da lahko. Ustavno sodišče je presodilo, da izhaja iz pravice do spoštovanja družinskega življenja ne le pravica, ampak tudi dolžnost starša, ki ne živi z otrokom, do stikov z njim. Poudarilo je, da je treba od vprašanja obstoja dolžnosti starša, imeti stike z otrokom, ločeno obravnavati vprašanje, ali je mogoče táko dolžnost tudi prisilno uveljaviti. V primeru, ko starš ne želi imeti stikov z otrokom, je lahko vprašljivo, ali ga je mogoče k izvrševanju te dolžnosti prisiliti, ker je vprašljivo, ali bi izsiljeni stiki sploh lahko bili otroku v korist. Vendar po oceni Ustavnega sodišča v obravnavani zadevi avtomatičen sklep, da prisilna uveljavitev osebnih stikov otroku ne bi bila v korist, ni mogoč že zato, ker je dolžnik v sodni poravnavi prostovoljno pristal na tak obseg in način izvrševanja stikov in ker je bila izvršba predlagana le zaradi njihovega domnevnega nerednega izvajanja. Ker je izvršilno sodišče zavrnilo pritožničin predlog za izvršbo, ne da bi predhodno ugotavljalo konkretne okoliščine obravnavanega primera, ob upoštevanju katerih bi šele lahko sprejelo odločitev o tem, kateri od med seboj kolidirajočih pravic je treba ob upoštevanju največje koristi konkretnega otroka dati prednost – ali pravici otroka do stikov z očetom, ali osebnostni pravici očeta, svobodno odločati o tem, kakšen odnos bo imel s svojim otrokom (35. člen Ustave), je kršilo otrokovo pravico do spoštovanja družinskega življenja. Ustavno sodišče je zaradi ugotovljene kršitve izpodbijana sklepa razveljavilo.